Na športno karate borbo gledajo začetniki in začetnice, pa tudi opazovalci od strani, praviloma s precejšnjim nerazumevanjem in dvomom. Skoraj vsi brez izjeme si pač želijo pridobiti predvsem tako borilno usposobljenost, ki bi jim omogočila uspešno obrambo, če bi jih kdo kdaj zares fizično ogrožal. Tako jih tudi v športnem karateju zanima predvsem, če ne samo to, ali se lahko z borilnimi tehnikami, namenjenimi za športno borbo, učinkovito opravi z napadalcem ali vsiljivcem.

Podrobnejši razmislek o tem vprašanju pa prinese za vse prijetno presenečenje. Izkaže se namreč, da predstavlja prav športna oblika borilnega usposabljanja za večino gojiteljev in gojiteljic najustreznejšo in najbolj vsestransko pripravo na samoobrambo.

Izkušeni trenerji dobro vedo, po kaj prihaja mladina - včasih tudi tista ne več čisto mlada - h karateju. Ker je to BORILNI ŠPORT, je osnovni motiv očiten: vsakdo, ki se nam pridruži, se želi naučiti golorokega borjenja. In prav to omogoča in ponuja moderni športni karate.

Če temu ne bi bilo tako, če torej v karateju ne bi bil prvobitni cilj borilna usposobljenost (nekateri karate stili namreč svojo borilno usmerjenost predstavljajo javnosti skorajda le kot nek neizbežni stranski učinek), kakšen smisel bi potem sploh imel trening karateja kot borilnega športa?

A ta želja po borilnem znanju je praviloma precej nejasna. Večina si je ne upa priznati ne po tihem, še manj pa na glas. Posebej intelektualna, srednješolska in študentska mladina ima pri tem precejšnje zadržke. Večina se jih skorajda sramuje, da sami pri sebi gojijo to tiho - v mnogih primerih pa zato nič manj gorečo - željo. Pač v svoji socialni okolici ne želijo veljati za pretepaško naravnane, agresivne primitivce. Tako ni čudno, da se mnogi zatekajo k najrazličnejšim lepo in plemenito zvenečim izgovorom, kaj naj bi jih zares pričakovali od treninga borilnega športa. Naj nekatera najbolj pogosto navedena osnovna pričakovanja navedemo:

- da bi bolje obvladali svojo gibalno koordinacijo
- da bi se naučili večje samokontrole
- da bi gojili šport s poudarjenimi duhovnimi vrednotami
- da bi tako povezali duh s telesom
- da bi lahko našli svojo "sredino" (japonsko: "hara")
- da bi shujšali
- da bi postali močnejši in/ali izdržljivejši
- da bi se "fajn" imeli
- da bi bili v dobri družbi ...

Takih olepšav in ovinkarjenj, ki naj prikrije dejanski, prvobitni razlog, zakaj se kdo pridruži karate športu, je seveda še kar nekaj. No, že na prvem treningu modernega športnega karateja pride do razčiščenja pojmov, kar prinese udeležencem olajšanje.

Končno slišijo jasno besedo o tem, kaj je v karate športu prvobitni smisel, cilj in predmet treninga: goloroko borjenje z rokami in nogami. Vsa drugačna pričakovanja so sicer utemeljena, a so drugotnega pomena. Večina se jih uresničuje kar sama po sebi - kot neizbežni učinek borilno usmerjenega treninga.

Tako se pri nas začetniki že na prvem treningu razbremenijo občutka slabe vesti zaradi želje po učenju "pretepanja". Skozi razlago dojamejo, da ni nobena sramota, če znaš dobro udariti, tudi tako, da nekoga zares onesposobiš. V trenutku resne ogroženosti se včasih le tako lahko prepreči nadaljni protipravni napad. Hkrati pa tudi dojamejo, da jim le načrten športni trening daje takšno borilno sposobnost, da lahko učinkovito udarijo, a hkrati moč svojih udarcev zavestno kontrolirajo in jih prilagodijo stopnji lastne ogroženosti.

Tisti, ki borilno veščost iz kakršnihkoli "višjih" razlogov zavrača, je sam potencialna žrtev protipravnega nasilja. Obvladanje borilne veščine preprečuje in celo odvrača prestopnike od nasilniškega vedenja. Statistično je ugotovljeno, da se borilno usposobljene osebe bistveno manjkrat izpostavljene fizični ogroženosti, še dosti manjkrat pa tudi postanejo žrtve protipravnih nasilnih dejanj, kot pa osebe, ki se ne znajo fizično braniti.

Borilne veščine, posebej tiste, ki jih gojimo v športni obliki, spadajo med dragocene kulturne dobrine, prisotne v življenju ljudi skozi vso zgodovino. Tudi in posebej še danes, ob vsem naraščajočem nasilju na ulicah, v šolah, diskotekah in na drugih javnih mestih, je borilna usposobljenost posameznikov eden najučinkovitejših varnostnih ukrepov. Pametno in koristno je - tudi iz drugih, ne samo iz varnostnih vidikov - redno in sistematično trenirati katerega od borilnih športov ter se kar se da dobro borilno usposobiti. To je vsestransko pozitivno tako z vidika posameznika kot z vidika družbe.

Kot kažejo dolgoletne izkušnje trenerjev, ljudje ne prihajajo h karate športu zato, da bi se potem lahko uspešneje pretepali in strahovali okolico. Osebe s takšnimi predstavami so v bistvu motene osebnosti. Praviloma ne zdržijo dolgotrajnega, discipliniranega treninga. (Če ga, začne športni karate trening nanje terapevtsko delovati in se lahko tako osebnostno ujamejo ter normalizirajo.) Taki posamezniki raje sproščajo svoje frustracije v manj napornih, deviantnih oblikah nasilja, npr. v uličnem nadlegovanju.

Deviantni nasilniki nimajo zadržkov ob tem, da bodo morda svoje žrtve fizično poškodovali, praviloma pa tudi ne strahu pred lastnimi poškodbami. Kdor takih zadržkov in strahu ne pozna - ali se tega ni naučil nadzorovati s treningom - je v fizičnih spopadih praviloma psihično močnejši. In za to v fizičnem obračunu tudi gre.

O izidu nekega fizičnega spopada, bodisi v športni borbi ali v dejanskem spopadu - pri čemer predpostavljamo, da sta nasprotnika vsaj približno enakovredno usposobljena - odloča v prvi vrsti notranja, psihična moč, stopnja samozavesti. In ta se da namensko najbolje okrepiti skozi načrtni, v športno borbo usmerjeni trening.

V intelektualni razvoj in delo usmerjana in usmerjena srednješolska in še toliko bolj študentska mladina je seveda visoko socializirana. Zato se pri teh mladih pojavlja praviloma nasprotni problem, namreč da imajo do uporabe fizične sile mnoge nezavedne zadržke in bojazni. Zategadelj so ne le telesno, temveč tudi psihično bolj slabo pripravljeni na morebitne situacije fizične ogroženosti. Posamezniki, ki se tega zavedajo in se zato odločijo, da se bodo načrtno borilno usposobili, pa bi morali pretehtano izbrati svojim potrebam in možnostim najprimernejšo borilno disciplino.

Gre za to, da je treba intelektualni mladini omogočiti tak trening, ki je kar se da premišljeno prepleten s preizkusi v kontroliranih (torej varnih) konfliktnih simulacijah. Tako se lahko vsakdo postopoma - a zanesljivo - prilagodi negotovostim in rizikom fizičnih spopadov in na vsaki stopnji napredovanja preizkusi doseženo raven svoje fizične in psihične borilne usposobljenosti. Z nabiranjem praktičnih izkušenj, ki se odražajo tudi v sestavi vsebine in zahtevnosti treningov, tako postopoma raste in se razvija posameznikova borilna spretnost in fizična pripravljenost. Hkrati s tem pa se veča tudi njegova ali njena notranja, to je psihična moč in pripravljenost na športna, pa tudi na morebitna dejanska fizična obračunavanja.

Za srednješolce, študente ter vse zaposlene v intelektualnih dejavnostih niso povsem primerni situacijski borilni treningi - včasih imenovani tudi kombat treningi - od katerih imajo najostrejše in najbolj realistične vojaški ali policijski specialci. Slednji morajo po poklicni dolžnosti biti v stanju kadarkoli obvladovati dejanske, realne, to je zdravju in življenju nevarne konfliktne situacije. Vsi taki in podobni grobi borilni treningi in preizkusi so seveda najboljša šola za prave borce, a vsebujejo absolutno največje tveganje fizičnih poškodb. Če do njih pride - in posledično do zdravljenja, odsotnosti z rednega dela itd. - spada to preprosto v rok službe, saj morajo biti pripadniki teh specialnih enot pripravljeni na boj proti kriminalu in terorizmu, kjer gre vedno za biti ali ne biti. Tovrstni borilni trening zahteva tudi poseben delovni in življenjski režim, tako glede na razdelitev časa kot na miselno osredotočenje, kar je lahko produktivno le v omenjenih specifičnih poklicih.

Kdor se odloča za katero od variant situacijskega borilnega treninga - take ponudbe so v javnosti prisotne pod različnimi imeni - se mora zavedati njegove visoke rizičnosti. Naj omenimo le najbolj kritično zadevo. Vsi, ki imajo glavo za delo in ne za nakovalo, dobro vedo, kako občutljivi so naši možgani na udarce: ob vsakem močnejšem udarcu v glavo odmre na milijone sivih celic, ki se nikoli več ne obnovijo. Nekajdnevna izguba sposobnosti za učenje in pomnenje je najmanj, s čemer lahko pri tem računamo.

Za večji del prebivalstva, najbolj pa za šolsko in študentsko mladino, je najprimernejša oblika samoobrambnega usposabljanja tista, kjer so v proces treninga zajete športne oblike preizkušanja. To so borilne situacije, premišljeno prilagojene glede na stopnjo negotovosti, nadzorovane s pravili in upravljane s sodniki ali trenerji in vsebujejo tako minimalne možnosti poškodb. Na ta način se da bolje osredotočiti na opazovanje, kako reagiramo na menjavajoče se borilne situacije, kakšne tehnično-taktično vzorce uporabimo itd. Tako se da mnogo bolje spoznavati in obvladati lastne zadržke in bojazni, ki so vezani na fizična soočenja, nadzorovano odreagirati lastne frustracije in agresivnost ter v končnem izidu vse bolj in bolj jačati samozavest.
S tega vidika predstavlja športno-borilno usposabljanje v karateju eno najustreznejših priprav na morebitne dejanske situacije silobrana. Pomisleki, da je karate športna tehnika zaradi svoje specializiranosti in nadzora impakta (stik oz. vdor udarca v cilj, učinek udarca) manj ali sploh neprimerna za samoobrambo, so popolnoma zgrešeni.

Tako lahko visoke brce iz športnega repertoarja v samoobrambi - če sploh uporabimo takrat kakšne brce - pač namerimo nekoliko nižje v tiste vitalne točke, ki so sicer v športni borbi zaščitene.

Ta prilagoditev se zgodi tako ali tako kar sama od sebe, brez kakšnega posebnega odločanja, posebej še, ker so nizke brce motorično manj zahtevne kot visoke. Mnoge druge karate tehnike - napr. udarci, rušenja, blokade - pa tako ali tako niso omejene le na športno uporabo.

To, da se v športnem treningu naučimo brce in udarce nadzorovati tako, da kljub največji možni uporabljeni moči svojih partnerjev ali športnih tekmecev (ki jih varujejo pravila) ne poškodujemo, je v primeru silobrana največja možna prednost. Intenzivnost samoobrambnih udarcev v silobranu mora biti namreč primerna intenzivnosti protipravnega napada, sicer prekoračimo silobran in postanemo sami protipravni napadalci. Vsak protipraven napad ni nujno napad na zdravje ali celo na življenje. V žaru samoobrambne akcije pa lahko svoje udarce ali brce nadzira in napadu primerno odmeri le dobro pripravljeni športni borec ali borka.

Preostane še precej razširjeni pomislek, češ da bi naj bili bolje pripravljeni na samoobrambo, če že športni trening vsebuje dejanske udarce in brce s polnimi zadetki. Pri tem se, kot vemo, uporabljajo različno debeli ščitniki za roke in noge, za telo, pa tudi za glavo.

Jasno, da ima tak trening svojo posebno kvaliteto - udarce zares občutimo in je torej borba v tem oziru bolj realna. A pomislimo na to, da se človek, ki nosi neke debele obloge, drži in giblje nekoliko drugače kot takrat, ko jih nima. Tako mu potem v neki samoobrambni situaciji - ko seveda nima ščitnikov - motorični avtomatizmi, razviti skozi trening s ščitniki, ne delujejo več čisto prav in je zato borilno manj učinkovit.

A pomislimo na še pomembnejšo zadevo. Namreč, udarce na tako imenovanem "kontaktnem treningu" ne le delimo, ampak nujno tudi dobivamo. Prednost tega je seveda, da razvijemo sposobnost sprejemanja udarcev, kar je v vsakem primeru dobro. Tako se namreč do neke mere "desenzibiliziramo", to je, navadimo se nanje in zvišamo tolerančni prag za bolečino. A to je medicinsko mogoče reči le za udarce v telo, ki jih v športnem treningu do neke mere tako tudi uporabljamo. Udarci na polno v glavo - na treningu, v športni borbi ali pa v samoobrambi - pa so in ostanejo največje tveganje za zdravje, kar smo zgoraj že navedli. V tem oziru je bistvena razlika med tem ali udarjamo na treningu in v borbi hote na polno (ker tako zahteva določena borilna disciplina) ali pa udarjamo s polno močjo, a pri tem skrbno pazimo, da nasprotnika ne udarimo zares (kot v modernem športnem karateju).

Le tisti, ki zna udariti na polno in pri tem kontrolirati zadetek, bo lahko v silobranu svoj zadetek avtomatično doziral situaciji primerno: napadalca bo zmožen le onesposobiti, ne da bi ga pri tem protipravno poškodoval. In prav to ti da reden in vztrajen trening modernega športnega karateja.

Tu je še dilema: ali "mehka" ali raje "trda" samoobramba. Z mehko tehniko mislimo na izmike, vzvode, mete, in morda še zaključne prijeme ali davljenja. S trdo tehniko mislimo na vse udarce in brce, kakršne uporabljamo v karateju. Glede na to dilemo zopet srečujemo vrsto splošno uveljavljenih nesporazumov.

Pomislimo, da je tako imenovana "mehka" tehnika v resnici enako "trda" kot zadetki z brco ali udarcem: take so napr. posledice močnih vzvodov (zlomi, zvini), davljenj in metov (na trdo podlago). Po drugi strani pa je trda tehnika z vidika motorike manj zapletena (poteka v resnici mehko) in je s taktičnega vidika manj odvisna od reakcije naprotnika. V izvedbi je torej mnogo hitrejša od mehke tehnike in tako v dejanskem boju bolj uporabna. Tudi lahko imajo udarci in brce prav "mehak" učinek, če jih po potrebi tik pred zadetkom nadzorujemo, kakor se učimo v modernem športnem karateju.

Vprašanje v resnici ni "mehko ali trdo", temveč na kateri razdalji poteka borilna akcija. Že pred 3000 leti - torej dolgo preden so se razvile danes po vsem svetu popularne azijatske borilne veščine, ki jih označujemo po angleško "martial arts" - so stari Grki že poznali borbo s pravili. V svojem vseobsežnem golorokem dvobojevanju imenovanem "pakration" so razlikovali tri glavne vrste borilnih situacij:

- borbo z brcami in udarci (ortomachia),
- klinč borbo (ortopalkration)
- in borbo na tleh (kilisis), kjer so uprabljali tudi vzvode in davljenja.

Dandanes sta se v tem pogledu uveljavili dve glavni skupini borilnih športov;

- strikers: karate in sorodne discipline za borbo na razdalji enega koraka do polklinča in klinča
- grapplers: judo in sorodne discipline za borbo v klinču in na tleh

Običajne karate napade uporabljamo preden lahko nasprotnika zagrabimo. Ko smo enkrat tako daleč, imamo priložnost za karate klinč udarce ali pa za judo prijeme, ki jih lahko nadaljujemo tudi v borbi na tleh, kjer kot najučinkovitejše orožje zopet pridejo v poštev brce in udarci.

V modernem športnem karateju velja, da je med borbo najbolje obdržati se na nogah. Če že izgubimo ravnotežje, poskrbimo za to, da potegnemo tudi nasprotnika na tla in mu z zaporami preprečimo nadaljevanje borbe, ali po potrebi uporabimo klinč tehnike. Tako se v modernem športnem karateju pripravljamo tehnično in taktično na vse borilne faze oz. razdalje.

Edino, česar športni karate trening neposredno ne obsega, je obramba proti napadom s hladnim orožjem, orodjem (nunchakuji, saiji), palicami, noži in predmeti kot so stoli, steklenice, deske, kamni ali karkoli drugega, kar se lahko pojavi pri roki za napad. Tovrstno obrambo treniramo v modernem športnem karateju le informativno in šele, ko gojenci in gojenke dosežejo zadosti visoko stopnjo borilne motorike.

Zanimanje za in potreba po tovrstni obrambni spretnosti sta na začetku precej velika. Na naših mednarodnih seminarjih in letnih taborih, ko povabimo tudi posamične vodilne specialiste za posamezne vrste samoobrambe, imajo udeleženci in udeleženke priložnost učenja osnov obvladovanja posameznih vrst hladnega orožja in priročnih sredstev. To jim potem olajša učenje obrambe proti tovrstnim napadom. Izkušnje v športni borbi jim pomagajo hitreje dojeti in osvojiti motorične posebnosti posamezne vrste obrambe, kot bi bilo to v primeru, da ne bi obvladali motoričnega vzorca športnega borjenja. Nekateri se kasneje tudi specializirajo za posamezne vidike samoobrambe, poleg ali namesto športnega karate treninga, posebej če jim ni mogoče udeleževati se športnih tekmovanj.

Nasplošno uplahne zanimanje po tem, ko je prva radovednost potešena in vsak lahko sam uvidi, da je športni karate trening dejansko najprimernejša, tako rekoč univerzalna motorična shema, ki se da hitro prilagoditi vsem posebnim vidikom samoobrambe.