Borilni športi kot rekreacija

DR. RUDOLF JAKHEL
VODJA PROGRAMA BORILNI ŠPORTI, FAKULTETA ZA ŠPORT
 
Tudi boljše poznavalce športne scene vedno znova preseneča velika priljubljenost borilnih športov, ki je sicer iz njihove medijske prisotnosti ni zaznati. Letos so napr. v mestu Ljubljana, če upoštevamo podatke za vse borilne discipline skupaj, borilni športi po številu vadečih na tretjem mestu, za splošno telovadbo in gorništom, a pred (pred!) nogometom in košarko itd.! Od kod ta posebna privlačnost borilnih športov?
 
Od bojnih veščin do borilnih športov
Borilni športi so se razvili iz regionalno različnih bojnih, predvsem dvo-bojnih veščin, torej iz spretnosti boja mož na moža, kar je bil stoletja oz. kar tisočletja eden od pomembnih pogojev za preživetje, takratno »življenjsko zavarovanje«. Razne zgodovinske oblike dvobojevanja so služile preverjanju osebne borilne sposobnosti (urjenje za primer dejanskih spopadov), vezale pa so se tudi na druge motive, kot je npr. osebno uveljavljanje (dvoboji iz časti), kulturni in religiozni rituali (npr. božje sodbe ali sprejem mladostnikov med bojevnike), pa tudi kot senzacija in zabava (npr. gladiatorski boji ali viteški turnirji). V vseh zgodovinskih obdobjih in na vseh kontinentih so znani razni borilnih sistemi in nekateri so se sčasoma preobrazili iz veščin v borilne športe. Pri tem so poleg borilno usmerjenih spretnosti postali postopoma merodajni vzgojni vidiki, gojenje tradicij ali pa športno tekmovanje
 
Značilnost borilnih športov
Medtem ko gre v borilnih veščinah za zmago za vsako ceno (v skrajnem primeru tudi s smrtnim izidom), veljajo v borilnih športih pravila, ki varujejo udeležence tako pred telesnimi poškodbami kot tudi njihovo osebno integriteto. Na ta način se lahko spopademo smelo in neizprosno (bistvo boja) ne da bi pri tem poškodovali ali ponižali nasprotnika (meja športnosti). S športnimi pravili postane tveganje med treningom in tekmovanjem predvidljivo, medtem ko ostajajo karakteristike boja ohranjene; v telesnem spopadu z nasprotnikom le-tega skušamo onemogočiti z izvedbo ustreznih borilnih akcij in pri tem ohraniti svojo nedotakljivost. Ves čas moramo biti na preži, predvidevati spreminjajoči se nasprotnikov namen in položaj, temu prilagajati lastno strategijo in izrabiti vsako priložnost za bliskovito in učinkovito ukrepanje. Podobno prilagajanje akcij spreminjajočemu se trenutnemu stanju je merodajno le še v športnih igrah, a samo pri borilnih športih gre za neposredno telesno onemogočanje nasprotnika.

Športno borilni trening

A - Borilna spretnost
Borilni trening obsega predvsem učenje in urjenje izbranega sistema borilnih spretnosti. Natreniramo jih postopoma: tehnično od grobe preko fine stopnje koordinacije (usklajenosti gibov) in taktično do takim. »variabilne razpoložljivosti«.
Neko tehniko obvladamo, ko jo zmoremo uporabiti samodejno, tako rekoč podzavestno, kakor pač to nastala situacija zahteva, ne da bi o njej razmišljali. Šele s tem smo zares borilno usposobljeni. Z nadaljnim načrtnim treningom razširjamo število variabilno razpoložljivih tehnik in tako povišujemo stopnjo bojne sposobnosti. Lahko pa le-ta postopoma tudi upada, če treniramo le neredno, nenačrtno, če se
izogibamo borilnih preizkusov, ali če s treningom sploh prenehamo.

B - Telesna in duševna pripravljenost
Urjenje borilnih akcij doprinese v zadovoljivi meri tudi k izboljšanju splošne telesne pripravljenosti, tj. kondicije: hitrosti, moči in zdržljivosti. V tem se sicer posamezne borilne discipline lahko precej razlikujejo med seboj, saj različen izbor tehnik pogojuje tudi različne poudarke na posameznih vidikih kondicije. Tudi pričnejo precej različno z dodatnimi periodičnimi treningi kondicije, potrebne za ustrezno tekmovalno formo.
Enako velja tudi za duševno pripravljanje (mentalni trening) na trenutke bojnih preizkusov. Vendar ima to praviloma v vseh borilnih disciplinah hkrati in predvsem na
daljši rok tudi trajne in celovite (samo)vzgojne učinke, kot sledi.

C - Vzgojni vidik
Borilni športi so odlična šola za oblikovanje značaja. Neposredni telesni spopad dveh nasprotnikov je hkrati tudi spopad dveh osebnosti, kar zahteva intelektualne in čustvene napore, ki jih v drugih športih ni. Potrebna je skrajna odločnost, doslednost, obvladanje strahu in sposobnost delovanja pod največjim stresom (grožnja poškodbe, izguba pozitivne samopodobe) hkrati pa tudi visoka prisotnost duha, koncentracija, previdnost, pazljivost in pozornost za podrobnosti, pri tem pa notranji mir in kar največja mera samoobvladovanja ter nečustvenega »fair« odnosa do nasprotnika. Kdor se redno in zadosti dolgo udeležuje borilno usmerjenih treningov in se tudi preizkuša v športnih oblikah dvobojev, pridobiva na moči volje, vztrajnosti, potrpežljivosti, treznosti ocenjevanja lastnih in nasprotnikovih možnosti ter predvsem na samozaupanju. Hkrati se nauči, da lahko tudi umirjanje situacije ali umik ustvarja prednost in se zato ne pusti zlahka izzvati v nepremišljena dejanja. Prav tako pridobi na čustveni trdnosti, tako da ob zmagah ne postane domišljav, ob porazih pa se ne preda malodušju, saj mu predstavljajo poučne izkušnje. Vse to so osebnostne odlike, ki pridejo prav tudi sicer pri reševanju mnogih življenjskih in poklicnih nalog. Razen tega kažejo izkušnje, da, kdor trenira nek borilni šport, doživlja mnogo manj telesnih ali verbalnih napadov izven športne arene - spremeni se celotna govorica telesa, ki nadležnežem in nasilnežem sporoča, naj raje opustijo svoje namene.
 
Zakaj k borilnim športom?
Dolgoletne trenerske izkušnje pričajo o tem, da se za gojenje neke borilne discipline odločajo le tisti, ki občutijo potrebo, da bi se usposobili za primer silobrana, tj., ko bi se bilo treba braniti. To potrjuje tudi dolgoročna študija primarnih pričakovanj začetnikov v karateju (R. Jakhel, Fakulteta za šport, Ljubljana, 2000).
Pred tridesetimi leti je večina začetnikov v karateju svoj pravi namen prikrivala za lepše zvenečimi cilji kot so »harmonija duha in telesa«, »doseganje višjega stanja zavesti«, torej naj bi bila v ospredju zanimanja borjenju pripisana spiritualna stanja. Sčasoma pa je delež tovrstnih izjav strmo padal in sicer obratno sorazmerno z večanjem števila tistih, ki so odkrito izražali željo po borilni usposobljenosti (glej sliko 1). Delež tistih, ki so pričakovali zboljšanje kondicije - telesne in duševne - je ves čas ostal več ali manj enak, s težnjo po porastu. Najbolj zanimivo pa je, da skozi trideset let niti eden od 9200 vprašanih ni izrazil želje po športno-borilni karieri. Tudi to potrjujejo trenerske izkušnje: k borilnim športom - torej k športom borjenja! - pridejo praviloma vsi z rekreativnim namenom. Pri tem so seveda izvzete discipline, ki ponujajo ali celo zahtevajo poklicno športno kariero (boks, muay-thai, sumo itd.) in so tudi sicer po svoji naravi (kontaktni boji, glej spodaj) manj privlačne za rekreativce.
Pomisleki, da morda gojijo borilne športe tisti, ki so nagnjeni k nasilju, se niso nikoli izkazali za utemeljene. Nasilniki si sicer želijo izboljšati svoje telesne bojne sposobnosti. A praviloma, če že zaidejo s takimi nameni k borilnim športom, zanje prezahtevne treninge kmalu opustijo. Mnogo lažje jim je uporabiti bokser, nož ali pištolo kot pa se leta dolgo naprezati na treningu. Izjeme to le potrjujejo, saj kdor ostane v katerem od borilnih športov, razvije skozi vztrajen trening novo samopodobo in pozitivne značajske poteze ter izgubi potrebo po nasilniškem nastopaštvu.
Z odločanjem za nek borilni šport torej v prvi vrsti želimo razviti osebno borilno sposobnost za primer samoobrambe, kar je glede na zaznano stopnjo nasilniškega obnašanja, predvsem med šolsko mladino, razumljivo. V ta namen si ustrezno osebnim nagnjenjem in informiranosti izberemo eno od uveljavljenih borilnih disciplin.
 
Slika 1: Prikaz sprememb v primarnih pričakovanjih začetnikov v karateju 1970-99

Pri tem so nam poleg različnih načinov borjenja vabljivi verjetno tudi vidiki za borjenje potrebnih osebnih lastnosti (združenih npr. v liku neustrašnosti in samozavesti), ter seveda neizbežni prirast fizične kondicije, kar je sicer osnovni rekreacijski cilj.
 
Športni boj kot bistvo
Znano je, da se pripravljenost na udeležbo v športnih bojih razvije šele sčasoma, ko vsakdo sam sprevidi, da je tako preizkušanje nujni sestavni del borilnega treninga. Brez boja kot nekega športno-borilnega preizkusa - pri tem ne gre le za tekmovanja - ni mogoče ugotoviti dejanskega stanja borilne sposobnosti. Tako nas npr. sicer kondicijsko zelo koristna aerobika, tudi tista, ki obsega tudi borilnim podobne gibe in nosi kakšno bojevito zveneče ime, ne more pripraviti na samoobrambni spopad - ne tehnično (glej zgoraj variabilno razpoložljivost), ne taktično, ne mentalno. To je, kot bi se hoteli naučili plavati na suhem.
Vsakdo, ki začne s kakšnim športno-borilnim treningom, želi v prvi vrsti doseči neko zadostno gibalno izurjenost, uporabno v primerih samoobrambe. Športni boji so sicer le večji ali manjši približek takšnim primerom, a za rekreativce najboljše, kar je na izbiro. Vsebujejo jih številne znane in manj znane borilne discipline, vsaka po svojem posebnem namenu. Da bi se znašli v množični ponudbi, jih razdelimo po njihovih glavnih značilnostih.
 
Goloroki in »polnoroki« boji
Najprej je tu razlikovati med golorokim in »polnorokim« borjenjem. Slednje pomeni rokovanje z različnimi hladnimi orožji kot so raznovrstne sablje in meči, helebarde, sulice itd., pa tudi palice, cepci, verige in še cela vrsta drugih orodij, ki lahko služijo kot orožje. A za gojenje teh v mnogočem privlačnih in rekreacijsko koristnih disciplin glavna motivacija verjetno ni samoobramba, saj je njihova dejanska uporabnost omejena. Do dejanskih napadov ali groženj napadov prihaja namreč nepričakovano, kjerkoli. Če imamo takrat pri roki nekaj našemu orožju sorodnega, se izkažejo »polne roke« seveda za zelo učinkovite. A ker ne hodimo okrog s sabljami, cepci, verigami itd., se na takšno ugodno naključje ne moremo zanesti; zares zanesljiva priprava na samoobrambo je le tisto, kar znamo opraviti z golimi rokami (in ev. še nogami).
 
Oprijemalne in udarjalne discipline
V tem pogledu imamo res veliko izbiro, saj se lahko odločamo najprej med dvema velikima skupina borilnih disciplin: med »oprijemalnimi« (grapplers) in »udarjalnimi« (strikers), oz še tretjo, univerzalno skupino, ki obsega oba navedena načina borjenja. Specializacija je jasna iz imen in nam pomaga obdržati pregled nad sicer množico borilnih disciplin.
V prvi skupini so najbolj znane rokoborba (grško-rimska) in judo pa tudi aikido (obe japonski) itd.
V drugi so boks (angleška), karate (japonska), taekwondo (korejska), kungfu (pravilno: wushu, kitajska), kikboks (ameriško-evropska), savate (francoska), muay-thai (tajska), capoiera (brazilska), iz TV nam je znan K1 (japonsko-ameriška), je pa še cela vrsta drugih.
V tretji pa je nastarejša pri nas znana japonska disciplina ju-jitsu, pa tudi sumo (obe japonski), hapkido (korejska), vale tudo (brazilska) in še katere.
 
Posebnosti oprijemalnih disciplin
Oprijemalne discipline imajo prednost, da se jih naučimo v neposrednem telesnem stiku s partnerjem, s katerim se »spoprijemamo« na dogovorjene načine. Učenje kompleksnih gibov taktilno (skozi dotik in oprijem) ter kinestetično (notranji občutek položaja telesa) je pač najbolj naravno in očigledno. Tako namreč lahko uspešnost in s tem pravilnost svojih metov, vzvodov, davljenj ali lastnih padcev neposredno preverjamo in sproti koordinacijsko izboljšujemo. Tudi kondicijsko v tem načinu treninga hitro pridobivamo, saj moramo imeti partnerja ves čas pod telesnim nadzorom, tako kot tudi on nas, kar pomeni stalen telesni napor različne intenzivnosti in s tem precejšen prirastek moči in vzdržljivosti.
Je pa treba posvariti pred napačno razlago, da je oprijemalno borjenje »mehko«. Davljena, vzvodi (prijemi za lomljenje in izpahe) kot tudi meti imajo in morajo imeti precej »trd« učinek na telo, posebej, če partner presliši naš stop-znak ali pa ne pademo dovolj spretno. Mehke so tu le blazine, ki blažijo učinek padcev. A žal je prav to hkrati tudi slaba stran za naš osnovni namen: izven telovadnice je namreč talna površina večinoma trda (napr. pločnik), na kar nas pa trening ne navaja.
Prav tako (vsaj pri judu) manjka spretnost prestrezanja, speljav oz. blokiranja udarcev, ki so sicer najčešča in najnevarnejša vrsta nasilniških napadov. Pri drugih (npr. aikido) pa pogrešamo bistvo, to je športno borilne dvo-boje.
 
Delitev udarjalnih disciplin
Udarjalne discipline se delijo naprej na dve skupini: »kontaktne« in »nekontaktne«.
V kontaktnih kot so boks, kikboks, taekwondo, muay-thai itd. so udarci (in brce) resnični, zato so nujni neki ščitniki, vsaj za udarjalne površine (pesti in ev. tudi narte), oziroma tudi za ciljne površine (glavo in telo ter mednožje).
Med nekontaktnimi udarjalnimi disciplinami, kjer ne sme priti do dejanskih zadetkov, prednjači po popularnosti karate, sem pa spadajo npr. tudi kungfu/wushu, capoiera itn.
 
Posebnosti kontaktnih disciplin
Prednost kontaktnih disciplin za namene samoobrambe je, da so zadetki že v trenažnih bojih resnični. Velik del treninga predstavlja sparing s partnerjem, torej dejansko reševanje borilnih situacij. Skrajni učinek udarcev/brc preverjamo in povečujemo seveda posebej, to je, z udarjanjem/brcanjem v vrečo ali priročne blazine. Tak trening relativno hitro usposablja za tekmovalno športno borbo - hitro se izkažejo uspešne tehnične in taktične posebnosti posameznika ob hkratnem izjemnem prirastu moči, vzdržljivosti in hitrosti oz. eksplozivnosti (tudi rekreacijska kvaliteta). Pomembna pridobitev je tudi zmanjševanje telesne in čustvene občutljivosti za prejete udarce - to je poleg fizične kondicije dodatna odlika vseh kontaktnih borilnih športov in njihova velika prednost v samoobrambi! Tako se »navadimo« nadaljevati boj tudi, če smo že »natolčeni« ali celo poškodovani.
A navajenost na dejansko udarjanje/brcanje ima v primeru silobrana tudi svoje slabosti. Dejanske udarce/brce smo namreč dobro natrenirali samo z zaščitenimi pestmi (in narti), zanesemo se na skrivanje glave za velikimi rokavicami, manj smo se navadili izogniti se udarcem ali jih prestrezati, saj se zanašamo na ščitnike itd. Brez le-teh izgubimo del natrenirane taktilne in kinestetične orientacije. Borilna drža, udarci in brce, predvsem pa zadetki, se namreč brez ščitnikov občutijo precej drugače, kot smo tega skozi trening z njimi vajeni. Tako je možno, da takrat, ko bi jo najbolj potrebovali, naša trdo prigarana akcijska samodejnost ne pride do veljave.
Kontaktne discipline imajo še to slabost, da so precej tvegane za osebe, ki uporabljajo glavo kot delovno sredstvo, torej za vse šolarje, študente, »bele ovratnike«, akademske poklice itd. Namreč, cilj treninga dejanskih udarcev/brc je povzročitev poškodb, ki jih ščitniki omilijo, a ne morejo v celoti preprečiti. Tako vsak zadetek v glavo povzroči nek pretres možgan, kar pomeni odmiranje možganskih celic in s tem motenje miselnih procesov za krajši ali daljši čas. Žal ni načina, kako bi lahko zmanjšali občutljivost glave na polne zadetke. Kontaktne discipline torej lahko goji le nekdo, ki mu ev. poškodba, posebej še pretres možgan, in posledično bolniška, ne vplivajo na njegovo poklicno kariero, ki mu je torej borjenje poklic (športniki, policisti, vojaki), oz. le tisti, ki to tveganje zavestno vzame v zakup.
 
Posebnosti ne-kontaktnih disciplin
V nekontaktnih udarjalnih disciplinah, torej v karateju in sorodnih disciplinah, te nevarnosti ni. Udarci in brce se izvajajo sicer s polno močjo, a le »tik do«, oz. z nadzorovanim dotikom. Dejanski zadetki so tu le posledice nesporazumov, nikoli cilj.
Večji del treninga sestavlja učenje sklopov udarcev in brc, kjer gre za kar se da natančno in obenem kar se da hitro in eksplozivno izvedbo. To se izvaja brez partnerja, torej v idealnih pogojih, zato se zahteva tudi idealna izvedba. Obenem je izbor in obseg izvajanih tehnik precej obširen, kar na daljši rok občutno izboljšuje koordinacijo (skladnost in natančnost gibov itd.). To je zelo pomemben rekreacijski vidik, saj brez ustreznega treninga motorična koordinacija z leti slabi. Obvladanje borilnih tehnik se preizkuša skozi demonstracijo form (jap. kate): to so predpisana zaporedja napadov in obramb, ki se izvajajo proti namišljenim nasprotnikom.
Taktična »variabilna razpoložljivost« naučenih tehnik pa se vadi s partnerji v tipičnih borilnih situacijah, kar se zaključi s športno borbo. Pri tem se uporabljajo tudi najnujnejši ščitniki (za zobe, mednožje, prsi, pesti, in ev. za nart), ki pa služijo le kot dodatna zaščita pred nenamernimi zadetki. Varnost je vedno na prvem mestu.
Moč posamičnih udarcev se preizkuša z golorokim lomljenjem desk, kamnov, strešnikov in opek, ne na partnerjih. Še dandanes izžareva tak preizkus veliko privlačnost tudi za rekreativce - prva razbita deska ali kamen sta kot nekakšen »zvočni zid«, ki ga prebijemo na poti k večjemu samozaupanju.
O ugodnem rekreacijskem učinku na telesno pa tudi duševno kondicijo smo že govorili (glej zgoraj, tudi vzgojni vidik), posebej še v kombinaciji s fitnes vajami, s katerimi se uvajajo in zaključujejo redni treningi.
Navidezna slabost nekontantne borbe - da dovoljuje le zadetek z dotikom in vsled tega ni čisto »ta prava« ter naj bi bila zato manj uporabna v praksi - pa je pravzaprav v resničnem spopadu prednost. Kdor zna pravi čas zaustaviti udarec, bo znal svoj dejanski zadetek tudi dovolj natančno odmeriti, da bo zadostoval za preprečitev ali zaustavitev protipravnega napada, ne da bi nasilnika pri tem poškodoval (ali vsaj ne bolj kot je to neizogibno potrebno). S tem je manj možnosti, da prekoračimo silobran in tako pravno gledano sami postanemo napadalci. Gre torej za največjo možno varnost in fair-play tudi v dejanskem spopadu!
 
Značilnosti univerzalnih disciplin
Ostanejo še discipline, ki povezujejo oprijemanje in udarjanje. Tu najbolj izstopa ju-jitsu, ena najbolj razširjenih univerzalnih disciplin. Iz nje izhaja cela vrsta sorodnih sistemov po katerih se usposabljajo razne policije in specialci po svetu za zakonito uporabo skrajne sile. Večina univerzalnih disciplin vsebuje pač »hard combat«, torej kontaktne tehnike, ki so za rekreativce vprašljive. Rekreacijsko nas lahko zanimajo le športne variante jiu-jutsa in drugih sinteznih inačic, ne glede na njihov regionalni izvor. Njihova tehnična in taktična vseobsežnost omogoča res univerzalno pripravo na dejansko borbo. A hkrati je to tudi slabost, saj je obseg res ogromen, komajda obvladljiv. Tudi športna pravila borbe so v stalnem spreminjanju (iskanju), saj je varnost pri dejansko učinkovitih »hard« tehnikah zelo težko zagotoviti. Zato tudi večino univerzalnih discplin gojijo večinoma profesionalci in je rekreativno treniranje bolj izjema (z zavestnim tveganjem) kot pravilo.
 
Zaključek
Kaj vse trening posameznih borilnih disciplin obsega, je zadosti opisano v tekoči literaturi. Informirajmo torej se kar najbolj izčrpno, da se ne bomo odločali na pamet ali podlegli vplivu reklame. Predvsem ne podlegajmo vtisom prikazov K1 in podobnih bojev na TV, ki posredujejo precej omejeno, občasno celo banalizirano podobo o borilnih športih. Tudi ne nasedajmo samohvalnicam o prednostih posameznih borilnih disciplin vsled nekih geografskih, kulturno-zgodovinskih ali celo filozofsko-religioznih eksotičnosti. Tako kot ostali športi je tudi borjenje podrejeno za vse istim in vedno veljavnim biomehaničnim zakonitostim. Starost, tradicija ali morda legendarni izvor neke discipline sami po sebi ne zagotavljajo boljšega trenažnega oz. rekreativnega učinka. Prav tako upoštevajmo, da so tudi znotraj posameznih disciplin možne velike razlike med posameznimi klubi. Poleg vsebinske ustreznosti je za uspeh treninga zelo pomembna osebnost ter organizacijska in didaktična kompetentnost trenerja, pa tudi razpored treningov in letni program kluba, in ne nazadnje tudi splošno vzdušje ter medsebojni odnosi v izbranem klubu.
Katere discipline so bolj ali manj primerne za otroke (zlasti osnovnošolske) smo pojasnili že v članku »Trikrat preveriti - potem vpisati« (Polet, 23.9.2004, glej Otroška borilna šola ). Tu naj le ponovno izpostavimo predvsem velike prednosti otroške šole juda kot vstopnih vrat v svet borilnih športov nasploh.
Mladostnikom in mladostnicam najbolj ustrezajo borilne discipline, ki obsegajo tudi tekmovalne boje. Pri izbiri bo odločala seveda osebna nagnjenost do tega ali onega načina borjenja, a v ospredju naj bo varnost oz. faktor tveganosti na treningu in tekmovanjih. Predvsem dekleta, ki se v zadnjih letih vse češče odločajo za borilno usposabljanje, naj pri tem presojajo razumsko, da ne doživijo nepotrebnih razočaranj vsled poškodb, ki jih lahko tudi za vedno odvrnejo od borilnih športov.
Borilne discipline imajo še eno veliko prednost; večinoma jih lahko namreč gojimo doživljenjsko. Celo pričnemo lahko precej pozno. Seveda bo takrat varnost pred poškodbami še bolj kot prej na prvem mestu, kar zmanjša pomen borilnega preizkusa kot kriterija za izbor primerne discipline. Za odrasle, moške in ženske, pridejo v poštev predvsem tiste discipline, kjer športno-borilni preizkus ni pogoj za napredovanje v zahtevnejše stopnje, in kjer seveda tudi na treningu ni dejanskih zadetkov (izvzeti so zopet profesionalci kot tudi športniki, ki gojijo izbrano borilno disciplino že od mladih let dalje). Izboljševanje koordinacije in splošne kondicije ter s tem ohranjanje zdravja in prožnosti duha dobi s starostjo mnogo večji pomen kot preverjanje dosežene borilne usposobljenosti. A ta je in bo vedno ostala osrednja privlačnost vseh borilnih športov - tudi za začetnike in začetnice v zrelih letih.
 
Doc. dr. Rudolf Jakhel
Vodja programa Borilni športi na Fakulteti za šport, Ljubljana, 22.9.2005